Kot otrok sem se zelo rad odpravil do strica, kateri je bil lovec. Ker pa sem vedno želel iti z njim na lov, vendar mi ni pustil, ker sem bil premlad, mi pa je dal kakšno nalogo za opraviti, ki bi mu pomagala pri lovu. Tako pa sem večkrat imel opravka s kakšno njegovo opremo, katero sem morda malo očistil in podobno.
Najbolj zanimiva naloga, ki mi jo je kar pogosto dal, pa je bila ta, da sem postavljal lovske kamere po gozdu. Lovska kamera pa mu je pomagala, da je lahko videl, katere živali se nahajajo v njegovem gozdu in pa bolj pomembno, kje so. Prav tako pa mu je lovska kamera, oziroma lovske kamere, lahko pokazale, koliko živali posamezne vrste je v gozdu. To pa je zelo pomembno, da lahko v gozdu ohrani neko ravnovesje.
Če se pa vrnemo k moji nalogi, postavljanja teh lovskih kamer, mi je bilo to zelo zabavno delo. Vsaka lovska kamera je morala biti postavljena malo višje od tal, torej v višini večine živali v gozdu. Nato pa sem moral postaviti še več lovskih kamer po gozdu, kjer pa sem moral paziti, da sem jih približno enakomerno razporedil po celotnem gozdu. To pa je bilo zelo pomembno, saj bi bil tako izkoristek lovskih kamer največji, ter bi največ naredil s tem.
Ko pa sem postavil vse lovske kamere, pa je bilo potrebno počakati nekaj dni. Vsaka lovska kamera pa je v sebi imela spominsko kartico, katera je hranila vse, kar je lovska kamera posnela. Tako pa sem čez nekaj dni moral iti do vsake kamere, ter pobrati spominske kartice, da sva si lahko nato z očetom ogledala, kaj se dogaja v gozdu. To pa je bilo zelo razburljivo, saj je bila vsaka lovska kamera narejena na princip zaznave premikanja, kar je pomenilo, da je imela skoraj vsaka slika kakšno žival na sebi.
